Brižinski spomeniki so napisani v latinični pisavi karolinški minuskuli. V naslednjih stoletjih jo je nadomestila gotica, pisava zašiljenih oblik, v njenih različicah so napisani vsi preostali omenjeni rokopisi (Rateški, Stiški, Starogorski, Videmski, Škofjeloški).
Gotica se je imenovala tudi pisava, v kateri so bili natisnjeni nemški letak s slovenskimi besedami in prvi slovenski knjigi, Trubarjeva Abecednik in Katekizem, in sicer izdaji iz leta 1550. V drugi izdaji teh dveh knjig (1555) pa je Trubar uporabil svojo različico latinične pisave. Le-to sta kmalu zatem priredila Sebastjan Krelj in Adam Bohorič in po slednjem se nova pisava imenuje bohoričica; obdržala se je do 19. stoletja.
Posebne črke bohoričice in njihove današnje ustreznice:
z = c
ſ = s
s = z
zh = č
ſh = š
sh = ž
Ş = S
V prvi polovici 19. stoletja, času narodnih gibanj, so potekali kompleksne razprave o pomenu slovenskega knjižnega jezika ter iskanje ustrezne pisave. Oglejmo si predloga novih črkopisov.
Peter Dajnko je predstavil pisavo dajnčico, njene posebne črke so bile:
ч = č
Ȣ = š
x = ž
ŋ = nj
y = ü
Pisava Franca Metelka se je imenovala metelčica (zaradi zapletenosti so ji dejali tudi krevljica), imela je naslednje posebne znake (zgledovala se je po cirilskih in grških črkah):
η = c
ч = č
ш = š
ɰ = šč
Ʒ = z
ж = ž
ƨ = ǝ
Φ = o
Obe pisavi sta bili po nekaj letih ukinjeni.
V 40. letih 19. stoletja je črkarske spore rešila gajica, imenovana po Ljudevitu Gaju, ki je to češko pisavo uveljavil na Hrvaškem, od tod so jo sprejeli še na Slovenskem. Velik pomen za uveljavitev gajice so imele Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice (1843), ki so prispevke sprva objavljale v bohoričici in gajici, po letu 1845 pa je slednja prevladala.
(Tukaj lahko preberete prispevek o nekaj zanimivih člankih iz prvega petletja izhajanja Kmetijskih in rokodelskih novic; pozornost velja mdr. nameniti prvim letom, ko sta bili v uporabi še obe pisavi.)
Literatura
Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika (Ljubljana, 1992).