Bosonogi avguštinec Marko Pohlin (1735–1801) je pomembna osebnost iz časa začetkov slovenskega razsvetljenstva in književnega preporoda. Njegov bogat opus obsega na desetine del z versko in posvetno, jezikoslovno, zgodovinopisno, poljudnostrokovno vsebino. Med znamenita dela sodijo jezikovna vadnica Abecedika, nemško pisana slovenska slovnica Krajnska gramatika, računska vadnica Bukovce za rajtengo, slovar Tu malu besediše treh jezikov ...[1] Za današnji prispevek pa sem si pobliže ogledala Pohlinovo knjigo, namenjeno poučevanju in prosvetljevanju kmetov ter izboljšanju njihovega položaja. To delo nosi naslov Kmetam za potrebo inu pomoč ali Uka polne vesele, inu žalostne pergodbe te vasi Mildhajm. Za mlade, inu stare ludi. (1789).[2] Pohlin je prevedel in priredil delo nemškega razsvetljenca Rudolpha Zachariasa Beckerja, Noth- und Hülfs-büchlein für Bauersleute: oder lehrreiche Freuden- und Trauer-geschichte des Dorfs Mildheim: für Junge und Alte beschrieben.[3] Izčrpne bukve vsebujejo nasvete za srečno in zadovoljno, bogato in moralno življenje kmečkih ljudi. Avtor se podrobno posveti obravnavi kmetijskih pridelkov (pomembna je denimo omemba novih kultur: krompirja, "krošičov", na strani 71 in detelje na strani 280), različnih strupenih rastlin, prehrane in pijače pa kmečkih oblačil, stanovanja in orodja. Poudarja pomen krepostnega življenja in pridnosti ter z navajanjem zgleda pametnega kmeta uči, kako izboljšati kmečko gospodarstvo in pošteno obogateti. Popiše tudi nevarnosti, ki prežijo na življenje (od povodnji in ognja do napadov zveri), in ljudem svetuje, kako ob njih ravnati.
Notranja naslovna stran (vir slike: www.dlib.si)
***
Knjiga, ki obsega 427 tiskanih strani in je pisana v bohoričici, ima kaj zanimivo zgradbo! V začetnih poglavjih, imenovanih Postave, spoznamo gospoda Mildhajmarja (kmalu pokojnega), njegovega učenega sina in fajmaštra Wolgemutha. V teh uvodnih zgodbah izvemo, kako se je v vasi Mildhajm porodila potreba po tovrstnih bukvah za pomoč kmetom. Po grozljivi izkušnji, ko so vaščani odkrili, da je bila pred meseci umrla gospa Mildhajm po nesreči živa pokopana, sta g. Mildhajmar, mlajši, in fajmaštr Wolgemuth sklenila zagotoviti, da se kaj tako strašnega nikoli več ne ponovi, hkrati pa kmetom pomagati tudi pri drugih težavah in vsakdanjih nevšečnostih. Mladi gospod se je med njunim pogovorom spomnil, "de je ene zel posebne bukve iz visokeh šol iz sabo pernesl, katire se bukve za potrebo, inu pomoč kličejo, inu v’ katireh use sorte perpomoče zuper nadluge, katire se utegnejo ludem, ali živini permireti, zapisane stoje"[4] (ta navedek in vse nadaljnje sem iz bohoričice prepisala v gajico, op. I.). Tako že v predzgodbi spoznamo knjigo, katere celotna vsebina sledi nekaj poglavij kasneje; fajmaštr Wolgemuth namreč pred seboj zbere mildhajmsko sosesko in ji začne iz knjige brati poglavje o tem, kaj storiti, da ne bi pokopali še živega človeka ... Ljudje so bili nad knjigo navdušeni, želeli so izvedeti še več, in gospod jim je sklenil priskrbeti več izvodov "bukuvc". Po trinajstih poglavjih, Postavah, v katerih spoznamo Mildhajmčane, pa "pridejo zdej te cele bukve za potrebo, inu pomoč iz usemi pildami, koker njeh je Mildhajmske Gospud v’ šolo dal bil".[5]
Na naslednjih straneh nas torej čaka obsežna knjiga (BUQVE KMETAM SA POTREBO inu POMOZH, Bukve kmetam za potrebo inu pomoč). Razdeljena je na tri dele, kot v predgovoru[6] razloži avtor: v prvem delu uči, kako naj kmetje zadovoljno živijo (teme so zdravje, srečen zakon in družina, dobri sosedski odnosi in dobra vest pred bogom in ljudmi). V drugem delu govori o tem, kako naj kmetje postanejo premožni ("Kunšt si kaj perdobiti" in "Tu zadoblenu perhraniti"). V tretjem delu pa so predstavljeni pripomočki, s katerimi si ljudje pomagajo v različnih potrebah, pri nevarnostih zanje in za njihov dom, živino in pridelke ... Te teme se zvrstijo v poglavjih, številčenih od "Nr. 1." do "Nro. 56."
Ob pestri vsebini s področja kmečkega življenja pa v knjigi najdemo še več dragocenih in poučnih zanimivosti; denimo o zemljepisu. V daljšem poglavju o potovanju kmeta Wilerma Denka ("Nr. 33. Vonpotegnenu iz popisuvanja Denkove rajže") me je pritegnil odlomek iz opisa Kranjske dežele. Za primer si oglejmo, kaj pove Pohlin o Škofji Loki: "V’ Škofji Loki, inu celi Grašini, katira 10. mil okoli seže, 200. vasi pod sabo ima, inu Škofu v’ Frajsingi šliše, se dovel preje sprede, issuče, v’platnu zdela, inu čez morje preda."[7] Prav res, Škofja Loka je bila v tem času središče platnarstva na Kranjskem.[8]
Po 56 poglavjih znova sledijo "mildhajmske" postave, v katerih izvemo še nekaj podrobnosti o tej knjigi v rokah Mildhajmčanov.
Knjiga ima dve kazali vsebine: prvi "Listrom" najdemo na strani 60 in popiše prvih 13 postav, drugega pa na koncu knjige, na straneh 425–427, tu so navedena vsa poglavja knjige (1.–56.) ter poslednjih 6 postav. Naj omenim še, da se v knjigi pri številčenju strani sem in tja pojavijo drobne tipkarske napake, denimo stran 424 je številčena kot 442.
Ilustracija na strani 157 (vir slike: www.dlib.si)
Knjiga ima lepo grafično podobo. Ilustrirana so posamezna poglavja in ogledamo si lahko podobe gospoda Mildhajmarja in fajmaštra Wolgemutha ter drugih veljakov, pa prizore iz vasi. Upodobljene so tudi nesreče, o katerih svari knjiga. Tu so še ilustracije kmečkih orodij in različnih rastlin in živali, žuželk, ki imenitno dopolnjujejo vsebino. V knjigi pa naletimo tudi na simpatične podobice (angelčki, tihožitja, simboli), ki ne služijo neposredno za oris napisanega, temveč stojijo na koncu nekaterih poglavij namesto praznega prostora:
S strani 59 (vir slike: www.dlib.si)
S strani 134 (vir slike: www.dlib.si)
Pohlinova knjiga je med ljudmi ostala prisotna še v dolgih desetletjih po njenem nastanku. V časopisu Kmetijske in rokodelske novice sem denimo našla članek z naslovom Nikar ne pozabimo kopriv![9], s katerim želi avtor opozoriti na pomen kopriv kot živinske klaje. V prispevku iz leta 1856 se takole sklicuje na Pohlina (v nadaljevanju pa nato še navede njegov zapis o koprivah):
(Vir slike: ww.dlib.si)
***
Nekaj strokovnih doneskov k Pohlinovi knjigi Kmetam za potrebo inu pomoč
O Pohlinu in njegovem delovanju so pisali mnogi avtorji. Kritike in komentarje so podali že njegovi sodobniki, ocene njegovega dela so se seveda vrstile tudi skozi naslednji dve stoletji. Za ta zapis pa sem zbrala nekaj novejših prispevkov, v katerih avtor in avtorici obravnavajo prav Pohlinovo delo Kmetom za potrebo inu pomoč in ga osvetlijo z vidikov različnih strok.
Zgodovinar Andrej Studen v članku Z vzgojo do največje možne sreče ljudstva: nekaj poudarkov iz zgodovine »razsvetljevanja ljudstva« na Slovenskem v 18. in v prvi polovici 19. stoletja[10] piše o prizadevanjih razsvetljencev za izobrazbo in vzgojo ljudi in spodbujanju kmetov k umnemu gospodarstvu. To bi ljudi osvobodilo spon nevednosti, izboljšalo njihov položaj in v skladu s fiziokratskim gospodarskim naukom pomembno prispevalo k blaginji države. V okvir te razsvetljenske kampanje je sodil tudi Pohlinov prevod Beckerjevega poučnega priročnika. Bralec in bralka se bosta lahko v Studnovem članku seznanila tudi z drugimi deli razsvetljenske pedagogike, denimo z Vodnikovimi Velikimi pratikami, in z vplivom del ameriškega državnika Benjamina Franklina na slovenske pisce.
Dela Marka Pohlina in drugih razsvetljenskih avtorjev so seveda vir za jezikoslovne raziskave. Andreja Legan Ravnikar v članku Slovenski strokovni jezik in izrazje pri Vodniku v primerjavi s starejšim Pohlinom in mlajšim Jarnikom[11] opazuje jezikovnozvrstne prvine praktičnosporazumevalnega in umetnostnega jezika v knjigi Kmetam za potrebo inu pomoč in predstavi značilnosti Pohlinove strokovne terminologije. Avtorica spremlja razvoj strokovnega jezika od Pohlina preko Vodnika (Kuharske bukve, časopis Lublanske novice) do Urbana Jarnika (priročnik Sadje – Reja).
Pohlinova dela so nenazadnje pomembna za slovensko folkloristiko. Marija Stanonik v prispevku z naslovom Marko Pohlin (1735–1801) – "prvi slovenski folklorist" (Josip Mantuani)[12] prouči prispevek Pohlinovih knjig k folkloristiki in etnologiji ter predstavi kritike in ocene različnih avtorjev o Pohlinovem delu na področju jezikoslovja in pesništva. Pohlin je v knjigi Kmetam za potrebo inu pomoč mdr. zabeležil folklorne obrazce in pripovedi.
***
Nekaj sorodnih tem za nadaljnje branje
Tako kot Pohlinova knjiga so bile tudi pratike namenjene izobraževanju kmetov. V zapisu na blogu sem pregledala izročilo, ki sega od prvega slovenskega koledarja do stoletnih ali večnih pratik – tule: prvi del in drugi del.
Razsvetljensko izročilo poučevanja ljudstva in spodbujanja umnega gospodarstva se je nadaljevalo tudi v časopisu Kmetijske in rokodelske novice v drugi polovici 19. stoletja. Prispevek o nasvetih Novic za poljedelce in vrtnarje sem pripravila tukaj.
Opombe – viri in literatura
[1] Leksikon Sova (Ljubljana, 2006), geslo: Marko Pohlin, in Francè Kidrič, Slovenska biografija (Ljubljana, 2013), geslo: Pohlin, Marko (1735–1801), http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi443704/#slovenski-biografski-leksikon.
[2] Marko Pohlin, Kmetam za potrebo inu pomoč ali Uka polne vesele, inu žalostne pergodbe te vasi Mildhajm. Za mlade, inu stare ludi. (Dunaj, 1789), http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-UK5223BI.
[3] Rudolph Zacharias Becker, Noth- und Hülfs-Büchlein für Bauersleute: oder lehrreiche Freuden- und Trauer-Geschichte des Dorfs Mildheim: für Junge und Alte beschrieben (Gotha, Leipzig, 1788, in Dunaj, 1789), https://reader.digitale-sammlungen.de//resolve/display/bsb11259255.html.
[4] Pohlin, Kmetam ..., str. 11.
[5] Prav tam, str. 59.
[6] Prav tam, str. 62.
[7] Prav tam, str. 250–251.
[8] Glej denimo: Ivan Mohorič, Škofjeloško platnarstvo in njegov zaton, v: Loški razgledi 2 (Škofja Loka, 1955), https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-6WZABFW6; Josip Žontar, Platnarstvo in sitarstvo v loškem gospostvu v 18. stoletju, v: Loški razgledi 3 (Škofja Loka, 1956), http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-F1KVSIQX; Meta Sterle, Platnarstvo na Loškem od sredine 18. stoletja do danes, v: Loški razgledi 27 (Škofja Loka, 1980), https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GOU1XMQ3.
[9] Kmetijske in rokodelske novice, 3. 5. 1856, str. 141, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-UQKQEPSZ.
[10] Andrej Studen, Z vzgojo do največje možne sreče ljudstva: nekaj poudarkov iz zgodovine »razsvetljevanja ljudstva« na Slovenskem v 18. in v prvi polovici 19. stoletja, v: Prispevki za novejšo zgodovino, letnik LIV, številka 1 (Ljubljana, 2014), https://ojs.inz.si/pnz/article/view/19.
[11] Andreja Legan Ravnikar, Slovenski strokovni jezik in izrazje pri Vodniku v primerjavi s starejšim Pohlinom in mlajšim Jarnikom, v: Neznano in pozabljeno iz 18. stoletja na Slovenskem [Elektronski vir] (ur. Miha Preinfalk, Ljubljana, 2011), http://sd18.zrc-sazu.si/Publikacije/tabid/59/Default.aspx.
[12] Marija Stanonik, Marko Pohlin (1735–1801) – "prvi slovenski folklorist" (Josip Mantuani), v: Folkloristični portreti iz treh stoletij : od baroka do moderne (Ljubljana, 2012).
♣ Irena
Francoski kotiček
Odmevi na Pohlina s francoskih spletnih strani
♦ Marko Pohlin v Panglossosu
♦ Pohlinova Krajnska gramatika v Korpusu temeljnih jezikoslovnih besedil (ENS de Lyon)