Le še nekaj dni je v Narodni in univerzitetni knjižnici na ogled razstava Kartografski zakladi slovenskega ozemlja. V redu kronološko postavljenih zemljevidov slovenskih krajev lahko opazujemo napredek kartografske tehnike, v katerem se kažeta tudi kulturni in družbeni razvoj človeka. Ko se v razstavnem prostoru pomikamo med velikoformatnimi zemljevidi in se z lupo v roki zatopimo v posamezne detajle, odkrivamo koščke prostora in časa, ne da bi izgubili pregled nad celoto. Tega popotovanja ne gre zamuditi in v nadaljevanju predstavljam nekaj utrinkov z razstave – s priporočilom za ogled v živo.
Časovni razpon razstave sega od 16. do 19. stoletja; od prvih prikazov Kranjske do znamenitega Kozlerjevega Zemljovida (1853). Prvi zemljevidi seveda še niso bili geografsko natančni, temveč jih odlikuje čudovita grafična podoba; so bogato ilustrirani, nekateri barvni, zanimivo je opazovati vzpetine v obliki krtin, zelene gozdove in reke, ki se vijejo med mesti, označenimi s stavbami. Tak je denimo Laziusov zemljevid Kranjske iz leta 1561, zvesto mu sledi tudi Zaltierijeva karta iz leta 1569.
Mojo pozornost je pritegnilo tudi delo Abrahama Orteliusa, ki je v svoj Theatrum Orbis Terrarum (1574) vključil zemljevid Istre Pietra Coppa iz leta 1540. Obstaja pa še starejši Coppov zemljevid Istre iz leta 1525, to je prvi znani prikaz tega polotoka. Danes ga hrani Pomorski muzej v Piranu, repliko si lahko ogledamo v muzeju Izolana. Lepa kamnita replika zemljevida Istre iz leta 1525 stoji tudi v parku Pietro Coppo v Izoli:
Pomemben del zemljevidov v razstavni dvorani se sicer osredotoča na Kranjsko, Istro in Slovensko marko, ogledamo si lahko tudi Koroško (denimo na zemljevidu Nicolasa Sansona, 1657) in nadvse rodovitno vojvodino Štajersko na Vischerjevem zemljevidu (1678). Seveda ne manjka Valvasorjev zemljevid Kranjske iz njegovega monumentalnega dela Slava vojvodine Kranjske. Jezika zemljevidov sta v večini latinščina in nato nemščina, nekaj malega je francoščine; zlasti dragocen pa je zemljevid Krainska Deschela Franca Ksaverja Barage (1778), ki ga je Baltazar Hacquet vključil v svoje delo Oryctographia Carniolica. Na tem zemljevidu (verjetno prvič) srečamo slovenska imena krajev. Med dragulje na predstavljenih zemljevidih sodijo še upodobitve Cerkniškega jezera (denimo Blaeu/Mercator, 1635, ter Homann, 1714–1724) pa veduti Ljubljane na Homannovem in Florjančičevem zemljevidu (1744) ter upodobitve slovanskih ljudstev z nošami na Hacquetovi Mappa Litho-Hydrographica Nationis Slavicae (1782). V razvoju kartografske tehnike je zanimivo opazovati, kako so pri upodobitvah vzpetin stare »krtine« sčasoma zamenjale črtkane »gosenice« (zemljevidi Gottfrieda Loschana, Vojaškega geografskega inštituta na Dunaju in Henrika Freyerja v 19. stoletju). Razstavo sklene Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin Petra Kozlerja, ki je nastal v času programa Zedinjene Slovenije in je znan kot prvi prikaz slovenskega etničnega ozemlja.
***
Povezave in viri
O razstavi na spletni strani Narodne in univerzitetne knjižnice: klik.
Leta 2020 je izšla dvojezična monografija Kartografski zakladi slovenskega ozemlja (Cartographic Treasures of Slovenian Territory) avtorjev Primoža Gašperšiča, Renate Šolar in Matije Zorna. V njej so predstavljeni razvoj evropske kartografije od prazgodovine do 19. stoletja in seveda pomembnejši zemljevidi slovenskega ozemlja: klik.
Poleg fizične je nastala tudi spletna razstava kartografskih zakladov. V interaktivni časovnici je predstavljen izbor 10 zemljevidov iz omenjenega obdobja: klik.
Zemljevide lahko proučujemo še v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije, v viru Zemljevidi slovenskega ozemlja: klik.
***
Za konec še dva dva drobca z zgodovinskih zemljevidov. Z zanimanjem sem spremljala prikaze bohinjskega kota in Ljubljanskega barja.
Bohinjsko jezero sem prvič opazila na zemljevidu Blaeuja/Mercatorja iz leta 1635. Tam je le narisano, ne poimenovano. Njegova podoba se skozi leta lepo razvija, a odkrivanje vseh posebnosti tega kraja in toponima prepuščam bralcu in bralki. Tu je le prikaz pokrajine v okolici jezera na zemljevidu Janeza Dizme Florjančiča iz leta 1744, ki se mi je zdel z upodobitvijo slapa Savice ter okoliških gora in hribov posebno lep (vir slike):
Tu pa je pogled na obe dolini in jezero z Vodnikovega razglednika v Koprivniku (slednjega lahko prav tako poiščeta na izseku zemljevida):
Ljubljansko barje je poimenovano na Florjančičevem zemljevidu (»Morast«) in na Baragovi mapi (»Blate«). Zlasti lepo pa je vidno na Kindermannovem zemljevidu (1797). Skozi leta so karte izgubljale ilustracije (hribi, vasi, drevesa); denimo krtinaste vzpetine so, kot omenjeno, nadomestili črtkani prikazi. Zato se mi zdi, da upodobitev barja z (nizkim) rastlinjem na tem izseku karte prav krasno izstopa (vir slike):
Prizor iz vasi Jezero blizu Podpeči na Ljubljanskem barju:
***
♣ Irena