Mejna in obrobna pokrajina na severu dežele je bila prostor prelomnih zgodovinskih dogodkov, je dom književnih in likovnih umetnikov, bivališče mitoloških junakov ter zakladnica naravnih lepot in kulturnih znamenitosti. Na tem mestu se je težko izogniti pasti, da bo zapis izzvenel kot turistični pamflet, vendar lahko iskreno rečem, da Koroška popotnika in popotnico osvoji in ju z vsakim obiskom vabi k odkrivanju novih poti.
Eno izmed poti spoznavanja Koroške lahko uberemo po sledeh Prežihovega Voranca (1893–1950), pisatelja socialnega realizma iz prve polovice 20. stoletja. Navdih in snov za svoja dela je našel prav v koroški pokrajini, njenih ljudeh in trdem kmečkem življenju. Ob izletniških slikah, ki sem jih – večinoma – nabrala letos jeseni med Ravnami in Uršljo goro, se bomo seznanili z nekaj drobci iz življenja in dela Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca.
Med osnovnimi biografskimi podatki omenimo njegov rojstni kraj, Podgoro pri Kotljah. Družina se je kmalu preselila na nasproti ležeči Preški Vrh, tam je bil oče sprva najemnik, nato pa lastnik Prežihove domačije. Tu je Voranc spisal prve črtice, od tod se je odpravil na šolanje v Ljubljano in na Dunaj, med prvo svetovno vojno pa je bil poslan na soško fronto. Po vrnitvi domov je desetletje delal v ravenski železarni, nato pa je emigriral in po Evropi deloval za kominterno. V 30. in 40. letih 20. stoletja je napisal svoja najbolj znana dela (noveli Boj na požiralniku in Samorastniki, romane Požganica, Doberdob in Jamnica, potopis Od Kotelj do Belih vod, mladinske črtice Solzice). Med drugo svetovno vojno je bil zaprt v taborišču Mauthausen. Umrl je leta 1950 v Mariboru.[1]
Skulptura Solzice avtorja Štefana Marflaka na Prežihovi ulici na Ravnah.
Železarna na Ravnah, v kateri je bil v 20. letih 20. stoletja zaposlen Prežihov Voranc. (Ravne so mesto z večstoletno železarsko zgodovino. O tem priča tudi jeklena skulptura na travniku pred železarno. Zlata hiša kiparja Graziana Pompilija spada v čas po Prežihu, je del znamenitega kiparskega simpozija Forma viva, ki se v svoji ravenski izvedbi nanaša na železarsko tradicijo kraja. Več o Formi vivi tukaj.)
Za literarno smer socialni realizem, v katero se uvršča Prežihov Voranc, je značilna občutljivost za družbeno problematiko, za razredne konflikte, ki nastajajo v industrijski družbi. Pomen literature sta bila kritičen prikaz družbenih razmer in pomoč pri njihovem spreminjanju.[2] Delovanju v delavski sredini železarne navkljub pa se je Prežih v svojih pripovedih posvečal življenju malega človeka iz agrarnega okolja in njegovemu boju »za socialni prostor pod soncem«, kot je Prežihovo delo ovrednotil Peter Kolšek.[3]
Pot k Prežihovi domačiji na Preškem Vrhu, t. i. Sončnem kraju.
Kip Prežihovega Voranca, delo Stojana Batiča, stoji blizu Prežihove domačije. Za pisateljem gledamo proti jugu, Senčni kraj pod Uršljo goro.
Dogajalni prostor številnih njegovih del je hotuljska kotlina; od Preškega Vrha do Kotelj in Podgore ter vznožja Uršlje gore.
V imenitnih zapiskih Toneta Sušnika, Izlet v Prežihove kraje, mdr. beremo o tem, da Prežihov Voranc loči dva kraja: Senčnega in Sončnega. Senčni kraj je na osojni strani Uršlje gore, v Podgori, v okolici njegove rojstne hiše. Sem blizu je umestil denimo Solzice. Ljubši mu je bil nasproti ležeči Sončni kraj (ime iz romana Jamnica) – Preški Vrh s Prežihovo domačijo.[4]
Prežihova domačija na Preškem Vrhu, pogled izza gartlca.
Tone Sušnik je razložil tudi ime Prežih. V bližini so arheološki ostanki turških šanc, tod so bojda kmetje prižigali kresove ob turški nevarnosti – bili so skratka na preži in od tod ime kraja: Preški, Prežihov, ki ga je nato kot psevdonim prevzel Voranc – Lovro Kuhar.[5]
Sušnik je skrbno popisal Prežihove kraje pod Uršljo goro in jih umestil v njegova pripovedna dela. Prispevek bralec in bralka najdeta tukaj.
Vendar to ni edini del Koroške, ki ga Prežih obravnava v svojih delih. Vsaj dve noveli sežeta tudi na avstrijsko stran, v okolico Pliberka. V daljno pliberško dobravo pogledujejo Dihur in njegovi otroci v Boju na požiralniku.[6] Na pliberški strani je delo poiskala tudi Hudabivška Meta iz Samorastnikov, da bi se oddaljila od hudobije Karnic.[7]
Pogled na Peco s polja, posejanega s sirkom (morda barom?). Fotografirano poleti blizu Pliberka v sosednji Avstriji.
Slike, ki smo si jih ogledali do sedaj, prikazujejo idilično vaško pokrajino, sončna polja, prikupno domačijo in gozdnato hribovje. Kljub lepoti tega sveta pa je eden bistvenih elementov Prežihovega književnega ustvarjanja zavrnitev idiličnega prikaza življenja kmetov na podeželju (kot ga je opisal denimo norveški avtor Knut Hamsun v romanu Blagoslov zemlje). Prežih je opozarjal prej na prekletstvo zemlje, ki ljudem čestokrat pomeni kruto usodo in izziva boj.[8]
***
V poznejših letih je Prežih napisal potopis Od Kotelj do Belih vod. Tu znova izrazi svojo naklonjenost svetlim in toplim pokrajinam. Pravi, da je med odraščanjem na nicinski (osojni) strani Uršlje gore hrepenel po Belih [V]odah, ki ležijo na južni strani znamenite gore. Želja po romanju k Belim [V]odam se je pisatelju uresničila v odrasli dobi.[9]
Iz knjige si bomo izposodili daljši odlomek, ki nas bo spremljal med vzponom na Uršljo goro – na njenem vrhu se bomo tudi mi razgledali na različne strani neba in občudovali vrhove, ki jih je opazoval že Prežihov Voranc.
»Med nenaporno hojo preko južnega pobočja Uršlje gore si lahko napaseš oči na veličastnem razgledu po divjem svetu, ki se odpira pred teboj. To je tisti kot koroške dežele, v katerem zbira Meža svoje studence. Na desno se vzdigujejo skalnate stene široke in ponosne Pece, pod katero dremlje kralj Matjaž in čaka ure, ko ga bo narod prebudil, da ga zbere in povede v boj za svobodo. Malo naprej, na levo, zapira zahod na videz pohlevna, a ne mnogo nižja Olševa. Potem zaslanja razgled zobata Raduha, izza nje se svetijo razbite strmine Savinjskih planin, Ojstrice, Brane, Kočne. Od Raduhe proti vzhodu se vleče dolgi, obraščeni hrbet Smrekovca, katerega nadaljuje Kramarica, ki pada v nižavo prav tam, kjer vstaja iz mozirskih globač Sveti Križ Belih vod. Od njega sem pa vodi razvodni greben do Uršlje gore, ki zapira to veličastno in divjo pogreznino, ki jo cepijo in prerivajo korita in črnjanske, topljanske, bistranske, koprivske, javorske, jazbinske globače. Vsa ta pogreznina ne kaže skoraj nobenega življenja; vse je preraščeno, razrito, polno temnih prepadov. Pred sto leti je čez to veličastno in mirno pokrajino še krožil ponosni orel od Uršlje gore do Pece ...« (Od Kotelj do Belih vod)[10]
S poti na Uršljo goro: razgled na Peco in Raduho.
Na vrhu Uršlje gore: pogled na sever, v smeri proti Ravnam.
Na vrhu Uršlje gore: pogled na jug/jugozahod, na tej strani so mdr. Bele [V]ode in Smrekovec.
Razgledna plošča na Uršlji gori.
Pogled na Raduho – tokrat mimo omenjene Prežihove poti. Fotografirana je iz Podolševe.
Dan se bliža koncu in pot po Prežihovem delu Koroške bo kmalu sklenjena.
Še sončni zahod nad domačijo in potem …:
»O tem sva razmišljala s Košatom, ko sva ležala na robu slemena, odkoder se je videlo na Podjuno pod nama. Mračno obzorje poletne noči je ta pogled zmeraj bolj krčilo in kmalu je bila vsa ravnina polna edinstvene, krasne, prelepe koroške noči ... Počasi se je mrak začel obešati tudi tu zgoraj po lesnatih bregovih. Najprej je napolnil gozdove same, potem je počasi zalival poseke in odrival dnevno luč vedno višje proti skalam. Tam se je najprej potuhnjeno stiskal med čeri in prepade, odkoder se je že mnogo bolj črn razbohotil na vse strani in srebal solnčne žarke, ki so se krčevito oprijemali sinjih vrhov, dokler jih ni vseh popil ...« (Samorastniki)[11]
Viri in literatura
[1] Darinka Ambrož et al., Branja 3 : berilo in učbenik za 3. letnik gimnazij ter štiriletnih strokovnih šol (Ljubljana, 2002), str. 392.
Peter Kolšek, Kronološki pregled življenja in dela posameznih avtorjev, str. 7–8, v: Od Ivana Preglja do Cirila Kosmača : izbor novel (Ljubljana, 1993).
[2] Peter Kolšek, Slovenska literatura 1920–1960, str. 19–20, v: Od Ivana Preglja do Cirila Kosmača : izbor novel (Ljubljana, 1993).
[3] Peter Kolšek, Prežihovi noveli, str. 24, v: Od Ivana Preglja do Cirila Kosmača : izbor novel (Ljubljana, 1993).
[4] Tone Sušnik, Izlet v Prežihove kraje, str. 156–157, v: Jezik in slovstvo 9, 4/5 (Ljubljana, 1964).
[5] Tone Sušnik, Izlet v Prežihove kraje, str. 157.
[6] Prežihov Voranc, Boj na požiralniku, str. 332–333, v: Sodobnost 3, 7/8 (Ljubljana, 1935).
[7] Prežihov Voranc, Samorastniki, str. 519–520, v: Sodobnost 5, 11/12 (Ljubljana, 1937).
[8] Peter Kolšek, Prežihovi noveli, str. 24–25, v: Od Ivana Preglja do Cirila Kosmača : izbor novel (Ljubljana, 1993).
[9] Prežihov Voranc, Od Kotelj do Belih vod (Ljubljana, 1945), str. 195.
[10] Prav tam, str. 196–197.
[11] Prežihov Voranc, Samorastniki, str. 536–537, v: Sodobnost 5, 11/12 (Ljubljana, 1937).
Vsa navedena dela – z izjemo berila Branja 3 in zbirke novel Od Ivana Preglja do Cirila Kosmača – so dostopna tudi v Digitalni knjižnici Slovenije.
♣ Irena