Valentin Vodnik (1758–1819) je bil po svojih številnih zanimanjih in delovanju tako vsestranska osebnost iz dobe slovenskega razsvetljenstva, da sta mu avtorja njegove biografije v Slovenskem biografskem leksikonu, Jože Toporišič in Janko Kos, nadela oznako »fant za vse«.[SBL-a] Posrečeno poimenovanje zadeva Vodnikova besedila s področij pesništva, jezikoslovja, naravoslovja; učbenike, publicistiko, strokovne knjige …
V raznovrstnosti področij, ki jim je posvečal pozornost, in širini duha je našel sogovornika, prijatelja in mentorja v še eni izmed slavnih osebnosti slovenskega »preroditeljstva«, Žigi Zoisu (1747–1819). Polihistorja sta se srečala v Bohinju, tam je bil Vodnik župnik na Koprivniku (1793–1796), bival pa je v bližnjih Gorjušah, na Zoisovi pristavi. Prav čas bivanja na Bohinjskem je za Vodnika pomenil eno pomembnih ustvarjalnih obdobij. Srečo imamo, da so ravno iz tega časa ohranjena pisma barona Zoisa njegovemu prijatelju Vodniku. Devet pisem od marca 1794 do novembra 1795 razkriva seveda v prvi vrsti miselno obzorje, široko znanje in dobrodušno naravo pisca, Žige Zoisa, vendar v njih lahko prav tako sledimo delovanju Valentina Vodnika. Pisma zaobsežejo mdr. Vodnikovo pesnjenje, delo pri slovarju in slovnici, pripravo znamenitih pratik; pa tudi Vodnikovo naravoslovno pot v Triglavsko pogorje.
Pisma je v knjigi leta 1973 zbral in objavil Janko Kos. Sprehodimo se skozi te dragocene zapise in se zaustavimo ob pomembnejših točkah Vodnikovega ustvarjanja; pri njihovi interpretaciji nam bo pomagalo nekaj drugih avtorjev. Ogledali si bomo tudi nekaj krajevnih znamenitosti v bohinjski okolici; spremljale nas bodo izbrane slike iz bohinjskih krajev.
Predhodnik v raziskovanju Bohinja je bil Janez Vajkard Valvasor, ki je to pokrajino opisal v monumentalnem delu Slava vojvodine Kranjske konec 17. stoletja. Njegovim potem sem sledila v prispevku na blogu Mali gaj. Že tedaj sem napovedala nadaljevanje bohinjskih zapiskov z Žigo Zoisom, bralca in bralko pa ob priliki vabim tudi k prebiranju o Bohinju skozi Valvasorjeve oči: Valvasorjeve poti 5: Bohinj.
Uvod: Zoisov in Vodnikov prostor
Žiga Zois je bil lastnik bogate posesti, mdr. tudi bohinjskih fužin. To sta bili fužini v Bohinjski Bistrici in Stari Fužini. Še danes si lahko v obeh krajih ogledamo ostanke fužin in Zoisovi graščini.
V Bohinjski Bistrici stoji graščina v starem parku iz 18. stoletja, ohranjen pa je tudi stolp s Zoisovo uro.[RKD-a]
Zoisova graščina v Stari Fužini:
Zois je pri 33 letih zbolel za protinom. Bolezen je napredovala tako, da je ohromel, in kmalu je ostal privezan na svoj dom v Ljubljani.[SBL-b] Bohinjske fužine je zadnjič obiskal leta 1793, tedaj se je verjetno seznanil z Vodnikom, ki je istega leta nastopil duhovniško službo v novoustanovljeni župniji na Koprivniku.[SBL-a]
Na stenah stavbe župnišča na Koprivniku, ob kateri se dviga visoka lipa, sta danes spominska plošča in doprsni kip Valentina Vodnika. Napis na spominski plošči pravi: »Rodila Te Sava, – Ljubljansko poljé; / Navdale Triglava – Te snežne kopé.« Pomen teh besed, sicer prirejenih po kitici iz Vodnikove pesmi Moj spomenik, bomo temeljiteje spoznali nekoliko kasneje.
Župnija je bila ustanovljena leta 1792 in Valentin Vodnik je bil tu prvi župnik.[RKD-b]
Cerkev sv. Križa na Koprivniku:
V času službovanja na Koprivniku je Vodnik bival v bližnji vasi Spodnje Gorjuše. Nastanjen je bil na Zoisovi pristavi. To je leta 1791 zgradil Žiga Zois kot lovsko kočo.[RKD-c]
To je steza, ki vodi s Koprivnika v Gorjuše. Idilična pot se vzpenja delno po gozdiču in poteka mimo pašnikov. Jo je morda prav po tej poti kdaj mahnil tudi Vodnik, ko se je vračal iz cerkve domov?
Zoisova pisma Vodniku: preroditeljski program
V času Vodnikovega bivanja na Bohinjskem je Zois stik z njim ohranjal v pismih. Ta so mdr. pomembna tudi kot vir, po katerem spoznamo razsvetljenski, preroditeljski program Zoisovega krožka. Kot povzameta avtorja Vodnikove biografije, je Zois Vodnika v pismih usmerjal k pesniškemu delu, pri čemer naj bi pesmi imele vlogo vzgoje preprostega ljudstva v razsvetljenskem duhu; Vodnik pa naj bi spisal še poučna besedila o zemljepisu, zgodovini, naravoslovju in jeziku …[SBL-a] Cilje preroditeljskega načrta Zoisovega kroga (prosveta slovenskega človeka in ustvarjanje književnosti) pa je bilo moč doseči le z oblikovanjem slovenskega jezika v znanstveni slovnici in slovarju.[SBL-b] Z besedami samega Zoisa v pismu 20. marca 1794 pa: »Vendar nam še popolnoma primanjkujejo primerna dela o zemljeznanstvu, naravoslovju, pesništvu in tako naprej, te pomanjkljivosti pa gotovo ne bo mogoče odpraviti, dokler ne dobimo filozofsko-kritične slovnice in besednjaka, ki bi ustrezal današnjemu stanju v umetnosti in znanosti.«[Kos, str. 17]
Skratka, pomen utrditve slovenskega jezika s slovnico in slovarjem, Zoisovi komentarji Vodnikovih pesmi in nasveti za njihovo izboljšavo ter podrobna razčlemba Vodnikovih prispevkov za Velike pratike (ki so izhajale prav v teh letih, 1795, 1796 in 1797) – to so ponavljajoči se motivi v pismih.
Za vtis o tem, kako so bili videti Zoisovi napotki za Vodnikovo pisanje, si oglejmo odlomek iz pisma 25. junija 1794, v katerem mu svetuje glede prispevka za Veliko pratiko (oceno je Zois pravzaprav podal skupaj z Linhartom): »Prva stvar, Od vremena, je prav dobra. Pri znanem vremenskem znamenju 'Muhe hudu pikajo' je privesek 'inu se popred najesti jišejo' odveč. Ali ni 'Žabe quakajo' vzeto iz nemškega Quäcken? Slovani pač morajo imeti svojo besedo za to, saj je znano, kako zelo bogat je njihov jezik na tem področju. [...]«[Kos, str. 25]
Prispevke o vremenu je Vodnik nato vključil v vse tri izdaje Velike pratike. Mislim pa, da bi se vsaj citirani delček Zoisovega komentarja lahko nanašal na prispevek v Veliki pratiki za leto 1796. Vidimo, da sta upoštevana nasveta (gl. označeno):
Važen poudarek v pismu je seveda spodbuda k uporabi slovenske besede namesto nemške.
O Velikih in Malih pratikah Valentina Vodnika sem podrobneje pisala na blogu – v prispevku o pratikarskem izročilu na Slovenskem.
Bralka in bralec bosta omembo dopisovanja Zoisa in Vodnika ter baronove nasvete za poetovo pisanje našla tudi v tem zapisu o zeliščih.
Ob učenajški vsebini nas v zapisih pritegnejo tudi mesta, na katerih zaznamo osebno noto pisca in kak utrinek iz njegovega vsakdana. Zlasti srčni so po navadi zaključni pozdravi v pismih, v katerih Zois Vodnika širokogrudno spodbuja k delu.
Julija 1795, ko je umrl njun prijatelj in sodelavec Linhart, je Zois Vodniku spročil žalostno vest in pismo končal z besedami:
»[...] Po Linhartovi smrti me nič ne veseli, bolan sem, otožen, nemiren itn.
Bog nam daj nekaj suhih, toplih dni za zdravje, setev ajde in košnjo!
Ostanite vedno tako dojemljivi za vse lepo in dobro ter zdravi! Pridnost in okus v Vaših letih in pri značaju, ki ga ni sram kritike, lahko ustvarita neskončno veliko. Iz vsega srca sem Vaš najvdanejši
Žiga Zois«[Kos, str. 32]
Zoisova pisma Vodniku: izleti v gore
Druga pomembna tema v Zoisovih pismih razkriva njegovo ukvarjanje z geologijo, interes je prenesel na Vodnika. Ta je za svojega prijatelja zbiral kamne v Bohinju in mu jih pošiljal v proučevanje. Zois je organiziral tudi odprave na Triglav – z namenom preučevanja geološke zgradbe gorovja.
Prav grandiozna pa se mi zdi zgodba v ozadju tega poglavja iz življenja Zoisa in Vodnika.
Kot beremo v Zoisovem življenjepisu v Slovenskem biografskem leksikonu, sta ob koncu 18. stoletja obstajali dve konkurenčni teoriji o nastanku kamnin. Po neptunistični teoriji so vse kamnine nastale v oceanu, po vulkanistični teoriji pa imajo vulkanski izvor. Zagovornik slednje je bil J. E. Fichtel iz Sedmograške. Če povzamemo: po njegovem mnenju višje dele Triglava tvori masivni praapnenec vulkanskega izvora, le nižje lege pa plastoviti apnenec, morske usedline. Zois je menil obratno: da tudi vrh Triglava tvori plastoviti apnenec. Za dokaz je avgusta 1795 organiziral odpravo proti Triglavu, ki so se je udeležili grof Hohenwart, teolog Pinhak, vodnik Andrej Legat in iskalci kamenin ter naš Vodnik. Na večdnevni odpravi so po Dolini Triglavskih jezer dosegli Vršac in nabirali okamnine, medtem ko so vrh Triglava natančno opazovali le z daljnogledom. Vsekakor pa so s tem potrdili, da vrh Triglava gradi plastoviti apnenec, ki je nastal v morju. Tako so ovrgli Fichtlovo teorijo![SBL-b]
O njihovi odpravi seveda beremo tudi v Zoisovih pismih. 4. avgusta 1795 je Zois Vodniku poslal dokaj natančen načrt poti in ga pooblastil za »[v]odstvo po začrtani poti«.[Kos, str. 41–42] Mesec dni kasneje, 5. septembra 1795, pa že beremo o zelo uspešnem avgustovskem izletu: »Iz vsega srca se zahvaljujem za tako prijateljsko skrb na alpskem popotovanju […] Grof Hohenwart in abbé Pinhak sta prišla domov kot pijana od veselja! Neskončno sta Vam hvaležna – in kar ne moreta nehati pripovedovati. Gore, narava, prijateljstvo so mogočno velike reči.«[Kos, str. 43–44] Nalezljiv zanos in navdušenje ob lepoti divje narave nam zagotovo nista tuja niti danes. Razumemo lahko občutek veličastja, ki je popotnike v 18. stoletju prevzel pri osvajanju gora, ceniti pa moramo tudi njihov pogum – kako drugačna je bila ta nova izkušnja hoje v gore napram prejšnjim časom, nam mdr. prikaže Valvasor: klik.
V omenjenem pismu je Zois potrdil zavrnitev Fichtlove teorije (tedaj je bil avtor že pokojni): »Končno se bo dobremu možu še v grobu zdelo za malo, da so naša poznejša opažanja spodbila njegovo domnevo o masivnem prvobitnem apnencu na Vršacu in Triglavu itn.«[Kos, str. 45]
Še eno odpravo je Zois organiziral septembra, udeležil se je je tudi Vodnik in Zoisu poslal zbirko kamnov. O tem piše baron v pismu 4. oktobra 1795 – najdbe pa so znova potrdile, kar je bilo o nastanku bohinjskih gora tako že potrjeno.[Kos, str. 49–50]
Podrobno je Vodnikovi odpravi pod Triglav opisal Jože Rus v prispevku Triglav v herojski dobi geološke vede: H komentarju Vodnikove ode »Vršac«. (O čudovito poglobljenem pisanju tega avtorja smo se prepričali že v prispevku o Valvasorjevem Bohinju). Rus je na podlagi Zoisovih pisem in Hochenwartovega poročila natančno opisal avgustovsko pot skupine mož, njihovo osvojitev Vršaca in dostop na Mali Triglav ter Vodnikovo opazovanje triglavskega ovršja z daljnogledom pa Hochenwartovo nabiranje amonitov – vse skupaj je, kot zdaj že vemo, prispevalo k opustitvi Fichtlove teorije.
Rus pa se je v svojem članku dotaknil tudi pesniškega navdiha, ki so ga v Vodniku zbudile lepote bohinjskih gora. Ena od pesmi, ki je zagotovo nastala v tem času in pod vtisom gorske narave, je oda Vršac. Zgodilo se je prav na avgustovski odpravi. Sam Hochenwart je v svojih spisih pričal o postanku skupine mož v gorski koči, od koder so opazovali sončni zahod, Vodnik pa je, zamaknjen ob tem prizoru, zložil prve tri kitice omenjene pesmi. Preostalo je dokončal, izpilil v naslednjih dveh letih. Ob opisovanju dih jemajočih razgledov je zlasti zanimiva druga kitica: »Sklad na skladu se zdviguje / Golih verhov kamni zid, / Večni Mojster ukazuje: / Prid zidar se les učit.« (Op. a.: prepis iz bohoričice v gajico.) Kot ugotavlja Rus, se ta kitica nanaša na ovrženo Fichtlovo teorijo.[Rus, str. 103–106]
Vršac je bil objavljen v Vodnikovih Pesmah za pokušino leta 1806; tu je pesem v celoti:
Na 24. strani bralka in bralec opazita opombo: »Podoba je spredi.« Katera podoba? Prelistajno knjižico Pesme za pokušino nazaj na začetek.
Tam najdemo bakrorez Vincenca Dorfmeistra, ki prikazuje slap Savico, Vršac in Triglav.
Na Koprivniku je danes postavljen Vodnikov razglednik, ki opominja na pesnikovo očaranost nad bohinjsko naravo. Ko sem ga obiskala prvič, je bil razgled na bohinjske hribe zaradi oblačnega vremena nekoliko okrnjen. Osredotočila sem se na makro posnetek tega cveta, ki verjetno pripada vrsti njivsko grabljišče.
Ob naslednjem obisku Vodnikovega razglednika je bilo sončno vreme in dobra vidljivost:
Zois in prve odprave na Triglav
Mimo zveze z Vodnikom pa moramo spomniti še na Zoisove pobude za pristop na vrh Triglava v sedemdesetih letih 18. stoletja, torej skoraj dve desetletji pred vzponom Vodnikove skupine (ki sicer vrha ni dosegla).
Kot je zapisal Peter Mikša, je Triglav skušal leta 1777 osvojiti naravoslovec Baltazar Hacquet, vendar mu ni uspelo. Že naslednje leto, avgusta 1778, so se podviga lotili ranocelnik Lovrenz Willomitzer in domačini, rudar Luka Korošec, lovec Matevž Kos in Štefan Rožič. Pot so opravili v treh dneh, ob vrnitvi pa so postavili kamnite možice in tako verjetno kot prvi (dokumentirano) markirali pot v slovenskih gorah, je še dejal Mikša. Opozoril je tudi na dilemo, ali so bili prvi pristopniki res štirje ali pa morda le trije, saj v različnih virih (Franz Ksaver Richter, Baltazar Hacquet) najdemo različne podatke.[Mikša, str. 400–401]
Naj bo tako ali morda drugače, ob Bohinjskem jezeru danes stoji spomenik štirim srčnim možem, prvim osvajalcem Triglava. Nad njimi se odpira pogled na Tosc, Veliki Draški vrh, Ablanco in – tam nekje, tudi Triglav.
Primeren dan je, da zapis končamo z voščilom Valentina Vodnika iz Velike pratike za leto 1796 (s prvo kitico):
»NOVU LETU SE VOŠI.
Navada je novu letu vošiti,
Al res, al z jezikam; more se sturiti,
Delovcam nese bogate dari,
Pratkarje v časi tud kaj doleti.«[VP]
Viri in literatura
Viri so v besedilu navedeni v oglatih oklepajih s pripisano številko strani, ko je možno.
Tu je seznam navajanih del (po vrsti):
[SBL-a] Janko Kos, Jože Toporišič, Vodnik, Valentin (1758–1819), v: Slovenska biografija, SAZU in ZRC SAZU, 2013, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi797061/.
[RKD-a] Register kulturne dediščine, RNPD: Bohinjska Bistrica – Park Zoisove graščine, EID: 1-11189.
[SBL-b] Vlado Valenčič, Ernest Faninger, Nada Gspan-Prašelj, Zois pl. Edelstein, Žiga (1747–1819), v: Slovenska biografija, SAZU in ZRC SAZU, 2013, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi872726/.
[RKD-b] Register kulturne dediščine, RNPD: Koprivnik v Bohinju – Župnišče, EID: 1-00256.
[RKD-c] Register kulturne dediščine, eVRD: Gorjuše – Zoisova pristava, EID: 1-02783, EŠD: 2783.
[Kos] Pisma barona Žige Zoisa Vodniku, v: Janko Kos, ur., Marko Pohlin, Žiga Zois, A. T. Linhart, Valentin Vodnik : izbrano delo (Ljubljana, 1973).
[Rus] Jože Rus, Triglav v herojski dobi geološke vede: H komentarju Vodnikove ode »Vršac«, v: Geografski vestnik 9 (Ljubljana, 1933).
[Mikša] Peter Mikša, Prvi raziskovalci slovenskih gora in prvi dokumentirani pristopi nanje, v: Zgodovinski časopis 67 (Ljubljana, 2013).
[VP] Valentin Vodnik, Velika pratika za leto 1796.
Slika prispevka O vremenu: Valentin Vodnik, Velika pratika za leto 1796, povezava.
Sliki Dorfmeistrovega bakroreza in Vodnikove pesmi Vršac: Valentin Vodnik, Pesme sa pokušino, 1806, povezava.
♣ Irena